Večina razprav za ali proti delovnim in lepotnim linijam labradorcev poteka med »ekstremisti«, ki opravičujejo svoje poglede v obe smeri.

Menim, da je vsaka razprava na teh temeljih brez pomena.

Labradorec je pasma, ki je bila vzrejana za točno določeno aktivnost. Čeprav se je skozi čas labradorec pokazal kot odličen pes za različne dejavnosti, med drugim kot vodnik slepim ali družinski pes, je bil prvotno ustvarjen za lovskega psa. In za ohranitev pasme je pomembno, da se razvijajo in ohranijo tiste značilnosti, ki so pasmo naredile tako priljubljeno in ki so pomembne za njegovo delo.

Če izhajamo torej iz uporabe labradorca kot lovskega psa, moramo upoštevati dva elementa:

1. v kolikšnem obsegu estetske spremembe lepotnih linij vplivajo na njegovo osnovno delo: delo lovskega psa – prinašalca;
2. v kolikšnem obsegu lahko vzreja predvsem v smeri videza psa, ob kateri se zanemarja delo, povzroči zmanjšanje tipičnih delovnih kvalitet prinašalca (ki so točno določene tudi v standardu pasme).

ZAČETEK XX. STOLETJA

V XIX. stoletju so mnogi angleški plemiči v labradorcu prepoznali izjemne lovske sposobnosti in na podlagi njih zastavili njegovo vzrejo. Najprej so sposobnosti labradorcev testirali v tako imenovanih Retrievers Competitions, kasneje pa v Field Trials preizkušnjah. Tudi v današnjem času lahko prinašalci pridobijo delovne nazive le na uradnih Field Trial preizkušnjah.

Namen teh preizkušenj je bil preizkus lovskih veščin psa: strelomirnost, sposobnost šolanja, sposobnost iskanja in prinašanja. Kontrola pasemskih značilnosti je omogočila vzrejo in selekcijo, usmerjeno v njegove posebne delovne kvalitete, značilne za labradorce.

Skozi čas, ko je popularnost pasme rasla, se je pojavila težnja, da bi jih razdelili v dve liniji – delovno in lepotno. Da bi se temu izognili, je Angleški Retriever klub svetoval vzrediteljem, naj uravnotežijo vzrejo. Predlagali so, naj pri izbiri psov za reprodukcijo upoštevajo delovne sposobnosti in zunanji izgled, da bi tako ohranili tipičnega Dual Purpose labradorca. Bali so se namreč, da bo prevelika razlika v vzreji razdelila pasmo.

Njihovi strahovi so bili upravičeni, saj se je izkazalo, da delitve v dve liniji ni bilo mogoče več preprečiti. Podobna delitev kot pri labradorcih se je dogajala tudi pri drugih angleških lovskih pasmah. Pri nekaterih je razlika bolj očitna, pri drugih manj.

OBDOBJE OD 1946 DO 1966

Pred drugo svetovno vojno so labradorce kot lovske pse cenili predvsem plemiči in bogatejši družbeni sloji, ki so se ukvarjali z lovom. Oni so odločali o usodi pasme. Po drugi svetovni vojni pa se je pasma razširila tudi med drugo populacijo. Dogodil se je pravi »bum«. Labradorci so postali priljubljeni razstavni in družinski psi. Ob vedno večji popularnosti se je spreminjal tudi standard, na katerega so vplivali tako osebni interesi vplivnih posameznikov kot tudi cilji posameznih vzrediteljev.

Razlika v vzreji delovnih in lepotnih linij se je poglobila. Delovni – Field Trial labradorci so postali zelo zmogljivi, tako po intelektualnih kot fizičnih sposobnostih, medtem ko se je mnogim labradorcem »lepotnih linij« prenehalo preverjati njihove mentalne in lovske delovne sposobnosti.

Vzreditelji, ki so vzrejali razstavne pse, so posvečali pozornost le psom, ki so na razstavah dosegali dobre rezultate in so jih sodniki označevali kot idealne – glede na zunanjo podobo.

Po drugi strani so vzreditelji, ki so vzrejali labradorce kot lovske pse, posvečali pozornost predvsem njihovim delovnim sposobnostim, izjemni volji do dela in temperamentu.

Tako je filozofija »Dual Purpose« prehajala vedno bolj v drugi plan.

FIELD TRIAL in SHOW LABRADOR

Kot že omenjeno, se je delitev na delovne in lepotne linije pričela že zelo zgodaj, čeprav so bili po drugi svetovni vojni še vedno pogosti primerki psov, ki so se pojavljali tako na razstavah kot tudi na Field Trial tekmah. V rodovnikih labradorcev iz 50. in 60. let pogosto najdemo lepotne prvake, ki so osvojili tudi naziv delovnega prvaka (FTCh) in obratno.

Že v 70. letih je bilo izjemno težko najti prvaka v lepoti z delovnim nazivom (FTCh). Zaradi velike večine lepotnih prvakov je bilo potrebno iti za potrditev delovne karakteristike linije 6 do 8 generacij nazaj po rodovniku. Primer je bil lepotni prvak Sandylands Storm Along (1974) – v njegovem rodovniku v 8 predhodnih generacijah ni bilo psa z delovnim nazivom FTCh.

Konec 70. let sta labradorca – lepotni prvak Sandylands Mark *1965 (Ch Reanacre Mallardhurn Thunder x CH Sandylands Truth) in delovni prvak Swinbrook Tan *1970 (FTCh Palagrave Edward x FTCh Beinnmhor Tide) postavila nove meje oz. nepremostljiv prepad: na eni strani vedno bolj zahtevne standarde za delovne linije in na drugi strani nove lepotne standarde, ki privilegirajo vedno težji tip labradorcev, pri katerem tipične delovne lastnosti praktično niso več prisotne.

Odgovor na vprašanje, kakšna je razlika med delovnim in »show« labradorcem, je samo eden: v rodovniku prvega so predniki labradorci, ki so se dokazali na delovnih preizkušnjah (Field Trail) in pridobili delovne nazive (FTCh), medtem ko so v rodovniku drugega psi, ki so se dokazali na razstavah (Show).

Preizkušnje in nazivi, vpisani v rodovnik, nam omogočajo, da ugotovimo, kakšni psi so. Le tak vpogled v rodovnik in njegova analiza nam omogočata, da lahko zagotovimo, da so psi ohranili izvirne lastnosti labradorcev skladno s standardom: mirnost, mehak ugriz, sposobnost prinašanja, »will to please« (ki se kaže v visoki stopnji ubogljivosti), sposobnost iskanja, dober nos, odličen karakter in prilagodljivost, dobre živce in splošno zanesljivost. Psa, ki nima teh osnovnih lastnosti, ne moremo izšolati za delo v višjih nivojih (prinašanje). To so značilnosti labradorcev, ki bi morale biti vedno prisotne – tako pri lepotnih kot delovnih linijah.

Žal se večkrat pri razlagi »delovne linije« pove veliko nesmislov. Mnogi poskušajo kot delovne linije prodati pse lahke konstitucije, pogosto neskladne zgradbe ali pa sramežljive, podrejene. Pogosto pa kot take predstavljajo hiperaktivne, nervozne pse in s tem delajo veliko škodo tem psom, katerih značilnosti so lahkotnost šolanja, hladni živci, inteligentnost in želja po gibanju.

 

Napisala Tanja Grygar, april 2011

Z dovoljenjem avtorice prevedel Roman Starman, februar 2017

Original članek z viri je dosegljiv na povezavi: http://www.questing.it/labrador/lavoro-bellezza.php