Tokrat bom pisal o objemih in držanju v naročju. Pa ne o nežnostih in izkazovanju naklonjenosti pri ljudeh, temveč o odnosih do psov.

Topli jesenski dnevi zvabijo na plano mnogo sprehajalcev. Med njimi je mnogo takih, ki na sprehod vzamejo svojega psa. Med sprehodi pogosto srečamo predvsem dame, ki v naročju prenašajo svoje pse, včasih ti radovedno kukajo iz torbice, videl pa sem celo primer, ko so psa prevažali v vozičku.

Namenoma uporabljam besedo pes in ne ljubljenček ali štirinožni prijatelj, kot je to zelo popularno. Tokrat tudi ne bom psov ločeval po pasmah, ampak po velikosti.

Naj pojasnim: psi so različno težki, vendar imajo vsi – tako tisti, ki imajo 1 kg, kakor tisti, ki imajo 40 kg – 4 noge in znajo hoditi. Vsi so plenilci in vsi zelo podobno gledajo na svet, ki jih obdaja.

Nekateri psi večino življenja preživijo v naročju svojih lastnikov. Gre za tako imenovane »pse za torbico«. Njihovo življenje sicer res težko primerjamo s psom, ki življenje preživi v prevrnjenem kovinskem sodu na njivi, privezan na metru verige, vendar tudi tako početje lastnikov ne dopušča psu biti to, kar je: pes.

Ne dolgo tega me je poklicala lastnica zelo majhnega psa in se zanimala o možnostih šolanja »mini psov«. Povedala je, da je njen kuža zelo prestrašen in ne ve, kaj naj naredi. Dogovorila sva se, da pripelje psa na društveni poligon, kjer se bomo pogovorili in predlagali rešitve. Ob dogovorjeni uri je gospa parkirala avtomobil na parkirišču, izstopila iz vozila, v naročje prijela psa in ga prinesla na vadbišče. Seveda sem jo vprašal, če je pes morda poškodovan in ne more hoditi. Začudeno me je pogledala in postavila psa na travo. Ubogi pes se je dejansko bal vsega. Stal je na travi z eno nogo dvignjeno v zrak (morda ga je trava pikala) in se tresel od strahu. Ko sem se malenkost približal, me je pes prestrašen oblajal. »Ubogega« kužka je lastnica seveda spet prijela v naročje in ga potolažila.

Po krajšem pogovoru, ko sem ji razložil osnove pravilnega odnosa s psi in kako bi morali pristopiti k reševanju težave, se je gospa odločila, da bi to bilo zanjo in njenega ljubljenčka pretežko. Odnesla ga je v avto in se odpeljala.

.

Pes, ki išče zavetje v naročju lastnika, ni samozavesten in srečen pes

Mnogo lastnikov manjših psov, si psa omisli z namenom, da bo »ljubljenček« in bo večino življenja preživel v naročju. Na ta način psu odrekajo pravico biti pes in pravzaprav sami vzgojijo bevskajočega psa, ki se vsega boji, vsakega oblaja, je nesamozavesten in nestabilen. Taki psi pogosto trpijo za ločitveno tesnobo in ne zdržijo minutke brez lastnika. Vsakega, ki pride v njihovo stanovanje, oblajajo in vedno želijo biti v centru pozornosti.

Nobenemu samozavestnemu, srečnemu psu ni všeč, da ga dvigamo s tal. Psi, ki pogosto lezejo v naročje gospodarja, so nesigurni osebki, ki v naročju lastnika iščejo rešitev pred zunanjim svetom, ki se ga bojijo.

Na ta način psu seveda ne pomagamo prebroditi njegovih strahov, temveč jih še poglabljamo. Tolažbe psi ne razumejo. Razumejo le, da je nekaj hudo narobe, saj je tudi njihov »šef« vznemirjen in prestrašen.

Do majhnega psa se obnašajmo enako kot do velikega

Z majhnim psom je potrebno ravnati enako kot z velikim. Potrebno mu je nameniti enako mero socializacije in vzgoje. Tudi majhnega psa se da vzgojiti enako kakor velikega. Naučimo ga lahko samokontrole in pravilnega vedenja pri srečanju z drugimi psi in ljudmi ter seveda zaželjenega obnašanja doma in izven doma.

Če že moram omeniti kakšno pasmo, je tipični predstavnik žepnega psa čivava (chihuahua). Kar nekaj teh psov je bilo pri nas na šolanju in moram reči, da so bili rezultati zelo različni. Nekateri so se dejansko samo tresli in oblajali vse, kar se jim je približalo, precej več pa je bilo takih, ki so samozavestno oddelali vse vaje in bili mirni v vseh situacijah. In vedno je bil uspeh odvisen od njihovih lastnikov. V primerih, ko so jih lastniki obravnavali kot »navadne« pse, jim doma v vsakdanjem življenju omogočali pravilno socializacijo, jih seznanjali z različnimi okoliščinami, so bili pri vzgoji zelo uspešni.

.

Psom ni všeč, da jih objemamo in dvigujemo

Psi v največji meri komunicirajo s telesno govorico. Da je krdelo lahko funkcioniralo, so medsebojno komunikacijo zelo razvili. Ko se srečata dva psa iz različnih kontinentov, se takoj sporazumeta in točno vesta, če je kdo sovražno razpoložen, ali pa si sporočita, da je vse v redu.

Mladički se osnov komuniciranja naučijo že v leglu, v dobi odraščanja pa jo v interakcijah z drugimi psi še izpopolnijo.

Objemi in dvigovanje s tal niso vključeni v pasje komuniciranje in jih v nobenem primeru ne razumejo enako kot ljudje. Nočem reči, da bo vsak objem ali poljub uničil osebnost psa, ali da bo vse narobe, če bomo našega 2-3 kg težkega psa občasno dvignili v naročje. Želim povedati le, da je psu neprijetno, če ga objemamo. Ko ga držimo v naročju, mu onemogočimo vsakršno možnost gibanja, komunikacije in samoobrambe. To je gesta, s katero mu sporočamo ekstremno nadvlado. V vsakem primeru to povzroči psu neprijetno počutje, pa naj ima 2 ali 40 kg.

Objemanje je značilno za primate. Tako ljudje kot opice objemamo svoje mladiče, psi pa tega ne počnejo in tega ne morejo razumeti kot gesto naklonjenosti.

Povsem nekaj drugega je, če tak pes, zvečer, ko gledamo televizijo skoči k nam na kavč in se privije v naše naročje. To naredi prostovoljno in najbrž se tudi sam ne bi mogel upreti skušnjavi, takole pocrkljati majhnega psa, če bi ga imel.

Vsekakor pa bi mu s pravilno vzgojo pomagal, da odraste v samozavestnega psa, ki izživi svoje nagone in se v svojem krdelu dobro počuti.

.

Prijeti psa v naročje pred drugim psom je napačno

Pogosto ljudje zaščitijo svojega majhnega psa pred drugim psom tako, da ga dvignejo v naročje. Verjamem, da so se nekateri na ta način že izognili najhujšemu in rešili svojega psa. Treba pa je vedeti, da na ta način pogosto povzročimo, če že ne agresije, pa vsaj zanimanje drugega psa za našega. Pogosto to dejanje prebudi plenski nagon pri drugemu psu. Tako lahko sami povzročimo agresivno vedenje drugega psa. Zavedati se moramo, da na ta način zelo težko zaščitimo svojega psa, razen, če je napadalec manjši pes. Napadalcu je dovolj, da se vzpne na zadnje tace in doseže naše roke in psa v naročju.

V tako ekstremnih primerih, kot je naveden, je težko biti pameten in svetovati, kako ravnati. Vsekakor bomo uporabili vsa sredstva, da bomo zaščitili svojega psa, tudi če pri tem tvegamo lastne poškodbe.

Na srečo so taki primeri redki, zato se moji nasveti nanašajo na vsakdanje življenje s psom ter njegovo socializacijo in stiki z nenevarnimi psi. Med vzgojo psov moramo namreč poskrbeti za pozitivne izkušnje svojega psa in če ne gre drugače, umetno pripraviti situacijo s primernimi psi.

.

Dvigovanje psov v naročje negativno vpliva na njihovo samozavest

Pomislimo, kaj razume pes, če ga lastnik dvigne v naročje vedno, ko se mu približa drug pes? Zagotovo si misli, da so psi nevarna bitja. Iz obnašanja svojega lastnika razbere njegov strah pred situacijo, kar zelo negativno vpliva na psiho psa. Pes si misli: »To mora biti res nevarno, če se moj gospodar tako ustraši!« Psi po navadi počasi generalizirajo, ko jih poskušamo nekaj naučiti, a v tem primeru je negativna generalizacija zelo hitra. Pes hitro poveže, da so neznani psi nevarni in se temu primerno odzove. Psa oblaja, nato pa takoj švigne v naročje gospodarja, kjer še pridobi na pogumu in zviška izziva drugega psa.

Pogosto bi bilo veliko bolje, če bi psa pustili na tleh, kjer bi z drugim psom lahko normalno komuniciral in mu pokazal, da mu nič noče.

Roman Starman